Kaj so fobije?
Skoraj vsakdo od nas ima kakšen iracionalni strah, na primer, pred pajki, kačami, zobozdravnikom. Za večino ljudi so ti strahovi majhni in obvladljivi. Ob stiku z izvorom strahu posameznik doživi nekaj nelagodja. Ko pa ta strah postane tako močan, da povzroči grozo in vpliva na naše življenje, saj se pričnemo viru strahu izogibati, se ta strah imenuje fobija.
Fobične motnje so izogibajoče in tesnobne reakcije na določene razmere:
- na odprte prostore (agorafobija)
- na zaprte prostore (klavstrofobija)
- na prisotnost večjega števila ljudi ali izvajanje določene dejavnosti v prisotnosti drugih (socialna fobija)
- na specifične fobije: na pajke, kače, višino, kri in podobno
Pri fobičnih motnjah se pojavi močan strah, ki je povsem pretiran glede na okoliščine (posameznik s fobijo pred psi bo postal tesnoben že ob pogledu na sliko psa ali pa se bo izogibal vsem javnim prostorom zato, da ne bi naletel na psa). Fobije nastanejo po principu klasičnega pogojevanja, kjer je beg iz zastrašujoče situacije takšno olajšanje, da deluje kot pozitivna podkrepitev. Bolj ko se človek izogiba, večji je strah. To pomeni, da vsako izogibanje dodatno nagradi strah in je strah samo še večji.
Glavna značilnost fobičnih motenj je torej strah, izogibanje in napačno prepričanje, da so simptomi tesnobe nevarni. Zanimivo je, da se oseba zaveda, da ima iracionalni strah, a ji to spoznanje ne pomaga, saj se neskončno boji lastnega odziva na strah, ker meni, da je takšen buren telesni in čustveni odziv lahko nevaren za zdravje in življenje.
Mnogi strokovnjaki menijo, da so najpomembnejši vzroki za nastanek fobij okoljski sprožilci in naučeno vedenje. Trdijo, da je fobija naučeni odziv na dražljaj. Fobija se lahko ozdravi, če se naučimo drugačne reakcije na dražljaj.
Agorafobija
Je ena najbolj razširjenih anksioznih motenj, saj so njene značilnosti takšne, da izogibanje ovira iskanje pomoči.
Izraz je sprva označeval strah pred odprtimi prostori (gr. agora - trg), a so ga razširili na strah pred (vsemi) javnimi prostori oziroma zapustitvijo prostora, kjer se počutimo varni in zaščiteni.
Za osebo z agorafobijo je značilna tesnoba v okoliščinah, iz katerih težko odide ali pobegne oziroma obstaja verjetnost, da ne bo deležna morebitne potrebne pomoči (ob tesnobi, paničnem napadu).
Značilni agorafobični strahovi so vezani na okoliščine, v katerih je oseba na primer sama zunaj doma, v gneči, ko nakupuje v velikih trgovskih središčih, stoji v vrsti, ureja formalnosti na pošti, v banki ali na občini, prečka most, se vozi skozi predor, potuje s sredstvi javnega prometa ali obiskuje kulturne prireditve, kjer je veliko ljudi. Zelo veliko ljudi razvije agorafobijo po prebolelem infarktu. Ne upajo si nikamor, kjer ni na voljo takojšnje zdravstvene oskrbe. Zato se izogibajo celi vrsti dejavnosti in njihovo življenje je nekakovostno.
Omenjenim okoliščinam, ki sprožajo tesnobo se večina oseb z agorafobijo izogiba, kar pomeni, da so vse manj aktivni, vse manj potujejo, ne hodijo na kulturne prireditve in se izogibajo nakupovanju. Nekateri sicer tvegajo zanje zastrašujoče okoliščine, vendar z velikim strahom in s tesnobo, včasih pa ob tem doživijo celo panični napad. Drugi si, v zanje ogrožajočih okoliščinah, zagotovijo spremstvo »varne osebe«, torej človeka, ki mu zaupajo.
Kakovost življenja osebe z agorafobijo je zelo zmanjšana, zato je čimprejšnje zdravljenje velikega pomena.
Klavstrofobija
Klavstrofobija je strah pred zaprtimi in ozkimi prostori. Osebe, ki imajo takšno fobijo, se ne morejo voziti z dvigali, avtobusi in avtomobili. Ob soočanju z občutkom oteženega izhoda ali nezmožnostjo pobega se razvije močan strah pred pomanjkanjem zraka, zadušitvijo, izgubo kontrole. Osebe se lahko popolnoma izognejo klavstrofobičnim situacijam ali pa razvijejo varovalno vedenje - v ogrožajoče situacije se podajo le z varno osebo, v avtobusu se usedejo čim bližje k izhodu, v avtomobilu odprejo okno. Tako je njihovo življenje kar precej oteženo in omejeno.
Socialna fobija oz. socialna anksioznost
Socialna fobija je zelo pogosta. Več kot eden od osmih ljudi bo na neki točki svojega življenja trpel za socialno fobijo. Veliko več ljudi ima simptome sramežljivosti, ki niso toliko hudi, da bi jih lahko poimenovali socialna fobija.
Je dvakrat bolj pogosta pri ženskah kot pri moških, a moški bolj pogosto iščejo pomoč kot ženske. Začetek socialne fobije po navadi sega v zgodnje najstniško obdobje, pojavi pa se lahko tudi mnogo kasneje. Težave lahko trajajo več let.
Ta vrsta anksioznosti je lahko za osebe zelo boleča, saj so zaradi strahu pred mnenjem drugih omejene na vseh področjih vsakdanjega življenja. Značilnost oseb s socialno fobijo je, da so preveč samokritične.
Socialna anksioznost oz. socialna fobija je bila med vsemi anksioznimi motnjami prepoznana in definirana zadnja. Ljudje s socialno fobijo doživljajo nenehen in neracionalen strah pred družabnimi situacijami, v katerih bi jih drugi ljudje lahko ocenjevali ali obsojali. Strah še naraste, kadar osebe s socialno fobijo menijo, da bodo v prisotnosti drugih doživele ponižanje ali se na nek način osramotile. Strah jih je, da bodo drugi opazili znake tesnobe, kot so zardevanje, tresenje rok ali potenje. Radi se izogibajo situacijam, ki pri njih povzročajo tesnobo. Kadar to ni mogoče, so zelo tesnobni ali v zadregi. Pravijo, da imajo »tremo« in ta se na zunaj pri nekaterih sploh ne vidi, pri drugih pa je zelo očitna. Kadar je socialna fobija zelo huda, se ob izpostavljanju lahko pojavijo tudi napadi panike.
Socialna fobija je huda oblika sramežljivosti, ki povzroča ljudem težave v njihovem vsakdanjem življenju. Te težave so včasih manjše, kot npr. nezmožnost glasno in jasno govoriti v šoli. Včasih pa so problemi večji in bolj resni.
Kljub temu, da za to obliko anksioznosti trpi veliko ljudi, marsikdo sploh ne ve, da socialna fobija obstaja. Ljudi s socialno fobijo zato družba pogosto po krivem označi za introvertirane, sramežljive in nedružabne, čeprav so v nasprotju s tem po značaju lahko povsem zabavni, prijetni, pozorni in sočutni ljudje, ki pa so zaradi simptomov socialne fobije pri vzpostavljanju stikov z drugimi lahko zelo ovirani. Ljudje s hudo socialno fobijo imajo pogosto malo prijateljev, počutijo se osamljene in imajo težave pri uresničevanju svojih ciljev v šoli ali v službi.
Zaradi slabega poznavanja te motnje včasih niti ljudje s socialno fobijo ne vedo, za čim pravzaprav trpijo. Prav zato je pomembno, da motnjo prepoznajo in poiščejo ustrezno terapijo, saj se tudi socialno fobijo uspešno zdravi. Najslabše je namreč, če se zatečejo k najstarejši terapiji za premagovanje strahu – alkoholu in si z njim v družbi dajejo korajžo. To je zloraba alkohola in lahko vodi v odvisnost.
Situacije, ki običajno izzovejo anksioznost:
- nastopanje v javnosti
- pogovor z ljudmi ter nadrejenimi
- prisostvovanje in sodelovanje na predavanjih
- pogovor s tujci
- intervjuji
- zmenki in razvijanje resnejših zvez
- telefoniranje ali javljanje na telefon
- spoznavanje novih ljudi
- uporabljanje javnih stranišč
- vožnja
- nakupovanje
- jesti, piti ali pisati na javnem mestu.
Natančni vzroki socialne fobije niso znani, je pa mnogo dejavnikov, za katere menimo, da prispevajo k nastanku problema. Pomembni so dedni dejavniki in pretekle izkušnje. Ljudje, ki trpijo za socialno fobijo imajo pogosto sramežljive sorodnike oz. sorodnike, ki imajo tudi socialno fobijo.
Mnogo ljudi s socialno fobijo se spominja izkušenj iz preteklosti, ko so bili ponižani ali v zadregi. Te neprijetne izkušnje precenijo, posplošijo in predvidevajo, da se bodo ponovno zgodile. V določenih situacijah, kot so nastopanje, govor v javnosti, izpit in podobno, čutijo pretiran strah. Lahko se zgodi, da se začnejo izogibati različnim takšnim situacijam. Zaradi tega se sčasoma takšnih situacij še bolj bojijo.
Socialne veščine, kot so sposobnost:
- govora pred ljudmi
- začeti pogovor z neznancem
- vprašati za pot ali uro
- se pogajati za najboljšo rešitev
- se sproščeno pogovarjati pri večerji s prijatelji …
so pri nekaterih ljudeh dobro razvite, pri drugih pa nekoliko manj.
Nekateri ljudje, ki trpijo za socialno fobijo se nikoli niso imeli priložnosti naučiti določenih socialnih veščin, ki so nujne za vsakodnevno življenje. To je lahko vzrok njihovih težav, saj najprej doživijo neuspeh, ta pa se nato stopnjuje v socialno fobijo.
Nasprotno pa imajo nekateri ljudje s socialno fobijo dobro razvite socialne veščine, vendar postanejo tako tesnobni v določeni situaciji, da imajo težave z njihovo uporabo in si z njimi ne morejo pomagati.
Za osebe, ki trpijo za socialno anksioznostjo so značilne določene posebnosti v vsebini razmišljanja in vrednotah, na primer:
pogosto že predvidevajo, da se bo zanje dogajanje slabo izteklo. Pogoste misli so: »Ne bom sposoben/a nič reči«, »Osmešil/a se bom« in »Ljudje bodo videli, da sem tesnoben/a.«
nagnjeni so tudi k postavljanju meril, ki jih je težko doseči, kot na primer: »Nikoli ne bi smel/a biti tesnoben/a«, »Da te imajo ljudje radi, moraš biti lep/a in pameten/a« ali »Moram dobiti potrditev od vsakogar«, »Vedno moram biti popoln/a« ali »Ne smem se zmotiti«.
pogosto imajo negativne predstave in prepričanja o sebi, kot so: »Jaz sem dolgočasen/a«, »Jaz sem čudak/inja« ali »Drugačen/a sem od drugih ljudi«.
Za takšne osebe je pomembno, da se naučijo spreminjati in preusmerjati misli, ki povzročajo strah. Oseba se mora naučiti prepoznati negativne misli in jih spremeniti v nevtralne ali pozitivne.
Specifične fobije
Tudi za specifične fobije je značilen močan strah, ki je povsem pretiran glede na okoliščine.
Razdelimo jih lahko v naslednje kategorije:
- situacijske (mostovi, dvigala, letala, vožnja)
- naravno okolje (nevihte, voda)
- kri, injekcije, poškodbe
- živali/insekti (miši, psi, kače, pajki, ose)
- druge fobije (strah pred smrtjo zaradi bolezni, pred boleznijo, bruhanjem …).
Huda izkušnja, ki jo doživimo v zvezi z določeno živaljo ali situacijo lahko predstavlja tveganje, da razvijemo specifično fobijo. Na primer, oseba, ki jo je ugriznil pobesneli pes, lahko posploši svoj strah na vse pse in razvije fobijo pred psi. Osebe s specifično fobijo v prisotnosti stvari, ki se je bojijo doživljajo hudo anksioznost, lahko se bojijo tudi paničnega napada.
Strahu se lahko naučimo tudi od drugih. Otrok osebe, ki se z velikim strahom odziva na kače se nauči reagirati na podoben način v bližini kač.
Specifične fobije se običajno pojavijo v otroštvu in večinoma izginejo v odraslosti. Fobije, ki so posledica travmatičnih dogodkov pa se lahko pojavijo pri vseh starostih. Z veliko fobijami se »da živeti«, saj ne škodujejo posameznikovi sposobnosti za normalno funkcioniranje.
Dokazana učinkovita metoda zdravljenja te vrste fobij je kognitivno-vedenjska terapija.
Simptomi fobične motnje
Simptomi fobij lahko segajo od blagih čustev do paničnega napada, ki se razvije ob soočanju z izvorom strahu. Značilno je, da bližje, ko je oseba stvari, ki se je boji, večji bo njen strah. Strah se bo povečal tudi, če oseba opazi, da je izhod iz »nevarne« situacije otežen.
Telesni simptomi fobij |
Čustveni simptomi fobij |
| oteženo dihanje | občutek tesnobe ali panike |
| pospešeno bitje srca | močen občutek potrebe po begu iz situacije |
| bolečine ali tiščanje v prsih | občutek nerealnosti ali nepovezanosti s seboj |
| tresenje | strah pred izgubo nadzora ali strah pred norostjo |
| omotičnost ali vrtoglavica | občutek, kot da bo oseba umrla ali omedlela |
| nemiren želodec | |
| vroče ali hladno oblivanje | |
| mravljinčenje | |
| potenje |
Kdaj poiskati pomoč
Čeprav so fobije pogoste, ne povzročajo vedno stiske in bistveno ne ovirajo življenja. Na primer, če ima nekdo fobijo pred kačami, to ne povzroča težav v vsakdanjem življenju v mestu, saj je malo verjetno, da bi jo srečal . Če pa ima nekdo hudo fobijo pred množico ljudi in živi v mestu, pa to lahko postane težava.
Dobro je poiskati pomoč, če:
- se oseba pretirano boji določene stvari ali okoliščine in jo to zelo ovira
- če oseba prepozna, da je njen strah pretiran in nerazumen in jo to moti
- se zaradi strahu izogiba situacijam in krajem
- izogibanje ovira običajne dnevne dejavnosti ali povzroča veliko stisko,
- fobija traja vsaj šest mesecev.