Depresija je motnja razpoloženja, pri kateri se človek počuti globoko žalostnega, malodušnega in nezmožnega doživeti veselje in užitek. Večina od nas je bila že kdaj žalostna, obupana, brez življenjske energije in volje do dela, a to je povsem normalni odziv na izgubo ali razočaranje. Ti občutki so po navadi kratkotrajni in kmalu sami od sebe izzvenijo. Če pa vztrajajo dva tedna ali več in slabo vplivajo na naše družinske odnose, delo in ostala področja našega življenja, je to lahko znak depresivne motnje.
Pogosti znaki in simptomi depresije vključujejo
- izgubo interesa za aktivnosti, v katerih smo prej uživali
- motnje spanja, apetita ali nihanje teže (prekomerno ali nezadostno uživanje hrane, pridobivanje ali izgubljanje teže)
- utrujenost in občutek, da smo brez energije
- občutke krivde in nevrednosti
- nizko samopodobo
- težave pri koncentraciji ali odločanju
- počasnejše gibanje ali govorjenje, lahko pa tudi nemir in trzanje, ki ga opazijo tudi drugi
- misli o tem, da življenja ni vredno živeti ali da nikomur nič ne koristimo
Oblike depresije
Depresivne motnje se pojavljajo v različnih oblikah. Razvrščamo jih glede na stopnjo bolezni in njen potek. Stopnje depresije določamo glede na vrsto njenih simptomov in njihovo izrazitost. Ovrednotimo jo lahko kot blago, zmerno ali hudo obliko.
Pri blagi depresiji so simptomi in znaki depresivnosti sicer moteči in neprijetni za osebo, ne ovirajo pa njenih vsakodnevnih dejavnosti.
Pri zmerni depresiji ima oseba velike težave pri opravljanju vsakodnevnih obveznosti in dela.
Pri hudi obliki depresije je oseba nezmožna opravljanja dela, obremenjujejo jo občutki lastne ničvrednosti in ima lahko tudi samomorilne misli.
Vrste depresije
Ovrednotimo jih glede na potek in pogostost pojavljanja:
- če se depresija pojavi le enkrat, simptomi in znaki pa trajajo najmanj dva tedna, govorimo o depresivni epizodi
- depresijo, ki se ponavlja in vsakič popolnoma izzveni, imenujemo ponavljajoča se depresija
- leta trajajoče depresije, ki se lahko postopno slabša in po zdravljenju ne izzveni, imenujemo kronična depresija
- kronično slabo razpoloženje, ki traja vsaj dve leti in več, vendar ni zelo hudo in je prekinjeno s krajšimi obdobji dobrega razpoloženja, imenujemo distimija.
Nekatere oblike depresije se malenkostno razlikujejo ali pa se razvijejo v edinstvenih okoliščinah.
Psihotična depresija
Približno eden izmed desetih ljudi s klinično depresijo doživi tudi psihotične simptome, kot so halucinacije (prisluhi) ali blodnje (zamisli brez vsakršne povezave z realnostjo). Osebe s psihotično depresijo navadno ne doživijo psihotičnih simptomov ob vsaki epizodi depresije.
Poporodna depresija
Poporodna depresija je oblika depresivne motnje, ki se najpogosteje pojavi v prvih tednih po porodu. Prizadene približno 15 % mater, še posebej pogosto pa se pojavi pri ženskah, ki so v preteklosti že doživele depresijo. Traja lahko tedne, mesece in tudi leta po porodu, razlikuje pa se od prehodne “poporodne otožosti”, za katero sta značilni stiske in jokavosti, ki navadno izgineta v dneh oziroma tednih po rojstvu otroka.
Sezonska afektivna motnja
Sezonska afektivna motnja ali SAM je vrsta klinične depresije, ki se pojavlja v določenih letnih časih. Običajno nastopi, ko se pozno jeseni pričnejo krajšati dnevi in traja celo zimo. SAM je pogostejša v severnih deželah, kjer so zimski dnevi krajši. Depresija se izboljša spomladi in poleti.
Vzroki
Vzroki za nastanek depresije so običajno posledica zapletene kombinacije različnih dejavnikov, ki smo jih združili v tri sklope:
- dejavniki, zaradi katerih je oseba bolj dovzetna za razvoj depresije in so prisotni dosti pred razvojem depresije: prirojena nagnjenost, depresija v družini, zgodnje negativne izkušnje in kronične telesne bolezni
- dejavniki, ki sprožijo depresijo in so prisotni tik pred nastankom depresije: različni neprijetni dogodki v okolju, zdravstvene težave in izgube (smrt v družini, razpad zveze)
- dejavniki, ki depresijo vzdržujejo in so lahko enaki dejavnikom, ki smo jih že omenili, dodatno pa se pridružijo še težave, ki nastanejo zaradi depresije same, ker oseba slabše rešuje težave in se težje znajde, npr. brezposelnost, osamljenost, občutki manjvrednosti, izguba stikov z ljudmi v okolju (sorodniki, sodelavci, sosedi, prijatelji)
Zdravljenje
Zdravljenje depresije je dolgotrajen proces. Cilj zdravljenja je, da se izboljša razpoloženje in odstrani vse znaki bolezni, kateri ovirajo normalno življenje in delo. V zdravljenju se običajno prepleta več načinov in sicer zdravljenje z zdravili, s psihoterapijo, ter zdravljenje z dejavnostmi, ki so prijetne in spodbudne.
Zdravila
Najprimernejša zdravila za zdravljenje depresije so antidepresivi. Večina antidepresivov deluje tako, da v možganih poveča koncentracijo tistih prenašalcev sporočil, katere nekateri imenujejo tudi »hormoni sreče«, to so serotonin, noradrenalin in dopamin. Novo ravnotvesje se ne vzpostavi takoj in v prvih dveh tednih zdravljenje ne prinese pomembnega izboljšanja. Ustrezen odziv na zdravilo je mogoče zaslediti v 2 - 4 tednih. Izboljšanje bolezni, ki se običajno pokaže po mesecu dni ali dveh, seveda ne pomeni, da ni nevarnosti, da se depresivno stanje ne bi ponovilo, če bi prenehali uporabljati zdravila. Zato je potrebno vzdrževalno zdravljenje, ki lahko traja nekaj mesecev, pa tudi leto dni in več.
Druga najpogosteje uporabljena vrsta zdravil so pomirjevala oz. anksiolitiki, predvsem benzodiazepini. Povečujejo dobro razpoloženje in prinašajo pomiritev. Anksiolitiki so kratkoročno zelo učinkoviti, a ob daljšem uživanju lahko povzročijo odvisnost. Zato jih zdravniki običajno predpišejo le na začetku zdravljenja z antidepresivi, da se premosti čas, ko nastopi izboljšanje zaradi učinkovanja antidepresivov.
Psihoterapija
Kot najprimernejša oblika psihoterapije pri zdravljenju depresije, se priporoča kognitivno-vedenjska terapija.
Kognitivno-vedenjska terapija ali KVT pomaga spreminjati negativno razmišljanje in vedenje. Je učinkovita metoda za odpravljanje depresije, saj njen cilj ni le spremeniti negativno in samodestruktivno razmišljanje, temveč tudi razviti bolj pozitiven odnos do življenja.
Če se še sami aktivno vključimo v zdravljenje z dejavnostmi, ki smo jih opustili in so nam prijetne, lahko učinek zdravljenja povečamo.