Psihoterapija je zdravljenje s psihološkimi metodami. Je proces, v katerem psihoterapevt pomaga razumeti in tudi premagati težave klienta, ki so obravnavane kot problem. Psihoterapija poteka v prijetnem okolju, ob pogovoru in vzpodbudah psihoterapevta, da odkrijete vse svoje misli in čustva, ki vas obremenjujejo. Svojih čustev ne potrebujete skrivati, zadrževati. Jok, smeh, žalost in jezo lahko izpustite iz svojih vajeti. Vendar pa psihoterapije ne gre enačiti s preprostim pogovorom in z izpovedovanjem in izlivanjem vsega negativnega, kar se je v nas nabralo. Izpovedovanje težave nekomu drugemu prinese hitro tolažbo in umiritev in zato mnogo ljudi napelje k misli, da je to prava pot. Izpoved težave je pomembna na začetku terapije, saj mnogo ljudi na začetku res potrebuje tolažbo. Pomisliti pa velja, da psihoterapevt ob izpovedi že analizira vsebino in največkrat že razmišlja o načrtu obravnave in možnih izidih. Psihoterapevt ve, da zmorete mnogo več, kot le pogovor in izpovedovanje in odlaganje bremena. Zato je dobro, da se odrečete nenehnemu izpovedovanju novih in novih težav in se s skupno močjo raje lotite analize svojega načina mišljenja, čustvovanja in vedenja ter telesnih občutkov.
Takšno preučevanje lasnega načina razmišljanja, čustvovanja in vedenja je pomembno, saj je podlaga za spremembe v življenju posameznika, torej je psihoterapija namenjena ozaveščanju vzorcev, misli in občutkov, ter želja, kateri so zavednemu delu prikriti. Bolj ko vsebine posameznika postanejo ozaveščene, bolj spoznava sam sebe in ve kdo je, manj je potrebe po zunanjem mnenju in potrditvi, kar seveda izboljša kakovost življenja posameznika. Takšno preučevanje lasnega načina razmišljanja, čustvovanja in vedenja je pomembno, saj je podlaga za spremembe v življenju posameznika. Namen psihoterapije je namreč v spremembi na bolje, saj le takšne spremembe lahko zagotovijo, da se problemi ne bodo nenehno ponavljali.
Obstaja veliko vrst psihoterapij.
Predstavljamo vam štiri glavne psihoterapevtske skupine oz. paradigme, v katere lahko umestimo skoraj vse vrste psihoterapij:
- Psihoanalitična (psihodinamska) paradigma
- Kognitivno-vedenjska paradigma
- Humanistično-eksistencialna paradigma
- Sistemska paradigma
Psihoanalitična (psihodinamska) paradigma
Psihoanalitična paradigma temelji na prepričanju, da v ozadju posameznikovih psihičnih težav (tesnobe, depresivnosti ... ) ležijo konflikti in vzorci vedenja, ki se jih posameznik ne zaveda in ki so običajno povezani z zgodnjimi razvojnimi izkušnjami. Psihoterapija je usmerjena na prepoznavanje in razumevanje nezavednih pomenov ter ostankov pretekle izkušnje, ki vplivajo na posameznikovo trenutno funkcioniranje in vedenje. Klient s pomočjo terapevta preko prepoznavanja teh nezavednih vzorcev vedenja in reagiranja ter preko predelave morebitnih bolečih preteklih izkušenj bolje razume sedanje težave in ima zato tudi možnost za bolj konstruktivno ravnanje. Razumevanje vplivov preteklih izkušenj (običajno iz otroštva) in nezavednih pomenov lastnega vedenja tako prispeva k posameznikovi sposobnosti za večjo zavestno kontrolo svojega življenja.
Te oblike psihoterapije so običajno dolgotrajnejše, razen kratke dinamične psihoterapije, ki je namenjena reševanju točno določenega problema in traja od 12 do 20 srečanj. Namenjene so posameznikom, ki želijo raziskati izvor svojega trenutnega funkcioniranja in težav ter z njegovim razumevanjem spreminjati vplive iz preteklosti.
V to paradigmo uvrščamo naslednje šole:
- Freudova psihoanaliza,
- Jungova analitična terapija,
- novejše smeri psihoanalitične psihoterapije (npr. razvojno analitična psihoterapija, kratka dinamična psihoterapija).
asist. Alenka Tančič Grum, univ. dipl. psih.
Kognitivno-vedenjska paradigma
Kognitivno-vedenjska paradigma z učenjem pojasnjuje človekovo vedenje in njegove težave. Posamezniki se namreč skozi otroštvo in življenjske situacije naučijo bolj ali manj funkcionalnih oblik vedenja ter dojemanja sebe in sveta. V kognitivno-vedenjskih pristopih terapevti pomagajo bolnikom pri spreminjanju specifičnih načinov razmišljanja in vedenja, ki vzdržujejo njihov problem. V tem pristopu je bistveno, da se jasno opredeli oz. identificira problem, zaradi katerega bolnik prihaja po pomoč. Velik poudarek je na psihoedukaciji bolnika in na njegovem opolnomočenju.
Te oblike terapije so običajno kratkotrajnejše - skupno število srečanj je običajno od 10 do 15. Namenjene so posameznikom, ki se želijo soočiti s specifično življenjsko težavo oz. boleznijo (npr. fobije, panične motnje, depresija). Učinkovitost kognitivno-vedenjske paradigme je bila znanstveno največkrat preučevana in potrjena.
Šole znotraj kognitivno vedenjske paradigme so:
- vedenjska terapija,
- kognitivna terapija,
- kognitivno-vedenjska terapija,
- racionalno-emotivna vedenjska terapija.
asist. Alenka Tančič Grum, univ. dipl. psih.
Humanistično-eksistencialna paradigma
Humanistična paradigma zajema različne oblike psihoterapij, ki jim je skupno poudarjanje razvoja potencialov pri vsakem posamezniku. Posamezniku pomagajo pri odpravljanju težav in njegovi aktualizaciji z vzpodbujanjem njegovih sposobnosti za zavedanje lastnih občutkov, potreb, kapacitet ter s poudarjanjem njegove odgovornosti in avtonomije. Pri gestalt terapiji npr. terapevt s klientom raziskuje njegovo doživljanje, mu pomaga, da ozavesti lastne potrebe in občutke, bolje razume svoje življenjske situacije, sprejema lastne odločitve ipd.
Realitetna terapija pomaga posameznikom pri učenju, kako upravljati s svojim življenjem, kako izbrati bolj zadovoljive odločitve. Temelji na teoriji izbire - ne glede na pretekle izkušnje in vedenje lahko posameznik v sedanjosti vedno izbere vedenje, ki mu bo pomagalo bolje zadovoljiti potrebe zdaj in v prihodnosti.
Transakcijska analiza se ukvarja zlasti s spreminjanjem življenjskega scenarija, to je nezavednega načrta, ki ga človek oblikuje v zgodnjem otroštvu in po katerem živi vse življenje. Ta scenarij je lahko v odrasli dobi neustrezen in vpliva tudi na razvoj težav.
Trajanje terapij je odvisno od posamezne šole. Namenjene so posameznikom, ki si želijo bolje zavedati in razumeti svoje doživljanje/način funkcioniranja ter ga na podlagi tega spreminjati in se spoprijemati s težavami.
Humanistično-eksistencialne šole so:
- gestalt terapija,
- transakcijska analiza,
- realitetna terapija,
- eksistencialna terapija,
- logoterapija.
asist. Alenka Tančič Grum, univ. dipl. psih.
Sistemska paradigma
Sistemska paradigma temelji na predpostavki, da posameznik ne živi izolirano, zato ga bolje razumemo in mu pomagamo, če raziščemo njegove odnose z drugimi in z okoljem, v katerem živi. V tej paradigmi je vsak sistem (npr. družina, partnerska zveza) razumljen kot sklop medsebojno povezanih enot (družinskih članov). Zato je vsaka težava/simptom posameznika povezan oz. je odraz akutne ali kronične težave celotnega sistema. Tako so npr. težave posameznika pomembno povezane s težavami, ki jih ima njegova družina ali partner. Ker so svetovalni oz. terapevtski cilji in metode usmerjeni na celoten sistem, se v tovrstno obravnavo vključita oba partnerja ali pa celotna družina. Skupaj skušajo spregovoriti o problemih, ki jih doživljajo drug z drugim, in skozi svetovalni proces razviti nove oblike sporazumevanja, reševanja problemov in medsebojne podpore. Družinska in partnerska terapija omogočata članom družine življenje v manj konfliktnih in motečih odnosih ter s tem prispevata tudi k izboljšanju stanja posameznika oz. reševanju njegovih težav.
Te oblike terapije so lahko kratkotrajnejše, še posebej, če so usmerjene samo na določen problem, ali dolgotrajnejše (spreminjanje trajnejših vzorcev ali težav v družini/paru). Namenjene so parom ali družinam, ki živijo v konfliktnih ali nezadovoljujočih medsebojnih odnosih, oz. se zavedajo, da lahko težave posameznega člana izvirajo iz skupnih težav.
Šole znotraj sistemske paradigme:
- družinska terapija,
- partnerska terapija,
- nekatere skupinske oblike psihoterapije.
asist. Alenka Tančič Grum, univ. dipl. psih.