Filipič: Mejne osebnosti imajo izrazito bogat notranji svet

27. februar 2018

Zdravljenje zahteva zelo dobro podkovanega terapevta

Pacienti z motnjo mejne osebnosti zelo trpijo in so velik izziv za psihoterapevte, pravi psihoterapevt Bojan Filipič. Gre za eno bolj razširjenih, a manj poznanih motenj. "Borderline personality disorder" oz. mejna osebnost (MO) ali čustveno neuravnovešena osebnostna motnja sodi med osebnostne motnje z nestanovitnim čustvovanjem, razpoloženjem in vedenjem, z nestanovitnimi odnosi do okolja in moteno samopodobo.

Ker je bila omenjena motnja na začetku dojeta kot mejna s psihozo (danes tudi z bipolarno motnjo), se je je oprijelo tudi ime mejna osebnost. Čeprav je čustveno neuravnovešena osebnostna motnja manj znana kot, na primer, shizofrenija ali bipolarna motnja, je pogostejša, saj prizadene dva odstotka odraslih, to diagnozo pa ima okoli 20, lahko tudi več, odstotkov pacientov, ki se zdravijo v psihiatričnih bolnišnicah.

Ženske so bolj dovzetne

V veliki večini primerov (okoli 75 odstotkih) za to motnjo trpijo ženske. Raziskovalci to pripisujejo temu, da so ženske čustveno bolj dojemljive in vključujoče, moški pa so v svojem čustvovanju bolj instrumentalni (antisocialna osebnostna motnja oz. sociopatija se tako v 75 odstotkih pojavlja pri moških). MO ni nedolžen pojav, saj ga pogosto spremljajo tako samopoškodovanje brez samomorilskih nagnjenj kot tudi poskusi samomora in v najhujših oblikah tudi samomori. Običajno se motnja pojavi v zgodnji odrasli dobi. Takrat je motnja tudi bolj moteča, saj si ljudje v tej fazi šele oblikujejo življenje, pri čemer jih motnja močno ovira, meni Filipič.

MO pogosto spremljajo tako samopoškodovanje brez samomorilskih nagnjenj kot tudi poskusi samomora in v najhujših oblikah tudi samomori.

Genetika je močan dejavnik, a ne zadosten

Tako kot, na primer, pri depresiji in shizofreniji je tudi pri MO-ju genetika pomemben dejavnik. Stopnja dednosti je 68-odstotna, kar pa ne pomeni, da je motnja dedna sama po sebi, temveč so dedne genetske predispozicije. To pomeni, da se MO lahko razvije zgolj pri otrocih, ki se rodijo z enim ali več ustreznimi temperamenti (ti so afektivna disregulacija – trajajoča nezmožnost nadziranja čustvenih stanj, impulzivnost – delovanje brez premisleka o posledicah ter motnja navezanosti – ta se pri ljudeh z MO-jem kaže v velikem strahu pred zavrnitvijo in v bolestni navezanosti na druge ljudi). Ena izmed teorij predpostavlja, da se bolniki z MO-jem rodijo s pretirano agresivnostjo. Verjetnost, da se bo otrokom z milim temperamentom razvil MO, je namreč precej manjša, po Filipičevih besedah pa je pri razvoju pomembna tudi anksioznosti, ki skupaj z depresijo spremlja to motnjo. Študije pacientov z MO-jem nakazujejo, da imajo ti zmanjšano zmožnost aktiviranja čelnega režnja, ki je med drugim odgovoren za nadziranje negativnih čustev, motene pa naj bi imeli tudi sinapse, prek katerih se dražljaji prenašajo s pomočjo serotonina, ki je v glavnem odgovoren za občutje sreče. Manjša kot običajno naj bi bila tudi amigdala in hipokampus, ki sta kritična za čustveno delovanje posameznika. Posamezniki z MO-jem imajo zato težave pri zbiranju, deljenju in interpretaciji informacij.

T. i. cepljenje, ko oseba z MO-jem vidi preostale ljudi izključno črno-belo, je ena glavnih značilnosti motnje. Lahko so brezmejno vdani tistim, ki jih štejejo za prijatelje, ob frustracijah (toleranco imajo običajno nizko) pa so do njih tudi nesorazmerno sovražni. Tovrstni ljudje imajo tudi težave z zaupanjem sebi in drugim, izredno so občutljivi tudi na kritiko ali zavrnitev. Preveva jih občutek, da potrebujejo nekoga drugega, da preživijo, močno je izražena tudi potreba po naklonjenosti in potrditvi. Lahko imajo tudi visoko stopnjo medosebnega občutka in psevdoempatije ter vpogleda v druge ljudi oz., kakor pravi Filipič, nekako vidijo skozi ljudi. Tudi izkušeni terapevti se težko izognejo identifikaciji z vsebinami, ki jih ti pacienti ponudijo.

Travme niso nujno začetek motnje

Na ravni družbenih dejavnikov, ki pripomorejo k razvoju motnje, se kot eden izmed ključnih kaže nestabilno in nepotrjujoče okolje v otroštvu. Kar 70 odstotkov pacientov z MO-jem je namreč poročalo o spolni in/ali fizični zlorabi v otroštvu, 30 odstotkov o izgubi ali dolgotrajni ločenosti od staršev, pogosta pa so tudi poročila o občutkih zanemarjanja in odtujenosti od družine. Ker pa se pri številnih žrtvah spolnega ali fizičnega nasilja MO sploh ne razvije, znanstveniki genetske osnove v kombinaciji z družbenimi dejavniki označujejo za ključne za razvoj motnje.

Veliko mater naredi napako že zelo zgodaj

Tudi Filipič poudarja, da niso nujno velike travme tiste, ki lahko privedejo do razvoja MO. Napaka nastane v simbiozi v prvi fazi otrokovega razvoja, ko je ta nekako zlit z mamo, saj si otrok ne predstavlja sebe kot samostojne osebe, temveč kot sebe z mamo, razlaga. Ta je lahko sicer z otrokom zelo nežna, a nezrela, če ne zmore otroka spodbujati k samostojnosti. Izkušnje iz te faze so lahko zelo pomembne tudi za kakšno drugo patologijo, poudarja Filipič. Navedemo lahko primer dveletnega otroka, ki se skrije, a mu je hkrati zelo pomembno, da se lahko vrne nazaj. "Se pravi, da je tako samostojen, da si upa stran, ampak mora imeti občutek, da lahko pride nazaj. In tu mame zelo odpovejo, v smislu, če nočeš biti z menoj, pa bodi sam. Torej ne podprejo počasne ločitve, temveč povsem pretrgajo vez. Vendar otrok ne more biti sam, saj mamo potrebuje," Filipič razlaga mehanizme nastanka motnje.

Diagnoza in zdravljenje zahtevata veliko izkušenj

Zaradi zapletenega izvora in številnih simptomov, ki mejijo na druge bolezni in tudi zdravo osebnost, diagnoza in zdravljenje MO-ja zahtevata veliko izkušenj. Priročnik ameriške psihiatrične zveze (Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders) določa devet točk, od katerih jih mora biti izpolnjenih vsaj pet, da je mogoče osebi postaviti diagnozo čustveno neuravnovešene osebnostne motnje:

Spremembe v razpoloženju, ki trajajo le nekaj ur:

  • Neprimerna in težko obvladljiva jeza.
  • Samouničujoče vedenje (pohabljanje, grožnje in geste samomora).
  • Impulzivno delovanje, katerega posledica je lahko samopoškodovanje (zloraba mamil in alkohola, kompulzivno nakupovanje, kockanje, motnje hranjenja, promiskuitetnost, nevarna vožnja, kraja).
  • Motnje v identiteti, ki se kažejo v negotovosti pri samopodobi, spolni usmerjenosti, kariernih možnostih, prijateljstvih in vrednotah. Namesto da bi razvili lastno osebnost, lahko bolniki poskušajo biti, kar menijo, da drugi želijo, da so.
  • Kronični občutki praznine in dolgočasja.
  • Nestabilne, kaotične zveze in odnosi, v katerih je druga oseba videna kot izključno slaba ali dobra.
  • Obupni poskusi izogibanja namišljeni ali resnični zapustitvi (ljudi, ki trpijo za MO-jem, lahko povsem iz tira vržejo že počitnice ljubljene osebe ali krajše poslovno potovanje).
  • Prehodna paranoidna ideacija (porajanje paranoičnih misli) ali resni disociativni simptomi (nezmožnost spominjanja rečenega ali storjenega) kot posledica hudega stresa.

Filipič: Trpijo, a imajo izrazito bogat notranji svet

"Ko se ti ljudje srečajo z zdravstvom, so pacienti in trpijo. So disfunkcionalni ter neprijetni za druge, imajo sicer izrazito bogat notranji svet, a razcepljen na povsem dober in povsem slab. Danes ste lahko za njih idealni, jutri pa ste njihov največji sovražnik, zato ostajajo sami, prevevajo jih ta notranja praznina, strah, anksioznost pred kakršno koli izgubo," je svoje izkušnje z bolniki z MO-jem opisal Filipič. Ob tem dodaja, da je delo s tovrstnimi pacienti zelo zahtevno, saj je zanje značilno, da svoje vsebine preslikajo v druge. To lahko poteka prek subtilnih ali pa tudi prek bolj odprtih dejanj (razvrednotenje sogovornika, podrejanje le-temu ipd.). Motnjo je mogoče uspešno zdraviti. Z novimi dognanji v zadnjih letih so se izboljšale tudi metode zdravljenja. Pri zdravljenju je zlasti pomemben pacientov razvoj v zgodnjem otroštvu, klasična freudovska psihoanaliza pa za paciente z MO-jem ni primerna, saj terapija poteka iz oči v oči. Gre za razvojno terapijo, kjer se odpravlja primanjkljaje iz razvoja, traja pa več let, pravi Filipič. V zadnjih 15 letih se je razvila nova metoda, imenovana dialektična behavioralna terapija ali DBT, ki poskuša pacientom pomagati pri odpravljanju težav s pomočjo tehnik za nadzorovanje čustev, višanje dovzetnosti za nelagodje, večjo zmožnost sprejemanja realnosti in večjo osredotočenost. Zaradi motenj v biokemiji možganov se motnjo zdravi tudi s pomočjo zdravil, običajno antidepresivov in antipsihotikov.

Avtor: Andrej Čebokli

Vir: MMC RTV SLO, 07.09.2011

Članek je last avtorja in portala MMC RTV SLO.