Čez dolgih sedem let se bomo videli spet - in nič več ne bo tako, kot je bilo
sobota, 14. november 2026
Čez dolgih sedem let se bomo videli spet – in nič več ne bo tako, kot je bilo
Predstavljajte si, da ste si pred časom kupili ali pa ste dobili v dar par nogavic. Ko so se prvič strgale, jih niste vrgli proč, pač pa ste jih zakrpali. Ko so se strgale naslednjič, ste jih spet zakrpali. In tako naprej, dokler niste nekega dne, ko ste si jih ogledovali, uvideli, da so samo iz krpic in da ni od prvotnih nogavic ostalo nič.
Podobno lahko nekega dne med premišljevanjem o sebi uvidite, da ni od človeka, kakršen ste bili na določen dan v preteklosti, ostalo skoraj nič. Da ste se torej od takrat tako zelo spremenili, kot so se spremenile nogavice iz našega uvodnega primera.
Prav do takšnega uvida je prišel, imenujmo ga Dušan, ko se je po večletnem bivanju v tujini vrnil v domovino: »Ko sem po sedmih letih prvič spet sedel za isto mizo, sem imel za trenutek občutek, da se ni nič spremenilo. Ista gostilna, iste lesene mize, iste šale s prijatelji. Tudi oni so bili skoraj takšni, kot sem jih nosil v spominu. Skoraj.
'No, končno si nazaj,' je rekel Marko in me objel.
Potem sem začel opažati podrobnosti. Marko je med pogovorom pogledal na telefon. 'Moram biti doma do desetih,' je rekel. 'Otroka zgodaj vstajata.'
Otroka? Saj je vedel, da ju ima. Videl ju je na fotografijah. Toda zdaj je Marko, ki je oče in ni več tisti Marko, s katerim sta nekoč ob treh zjutraj iskala odprto pekarno, sedel pred njim.
Tudi ostali so se spremenili. Nekdo je zamenjal službo, nekdo drug se je poročil, nekdo se je ločil, nekomu pa je umrla sestra. Ljudje, ki sem jih poznal, so imeli nove prijatelje, nove obveznosti, nove osebne zgodbe. Nenadoma mi je postalo jasno nekaj preprostega, a bolečega: ko sem odšel, se njihovo življenje ni ustavilo. Od takrat so se skoraj popolnoma spremenili. In ko sem še malo pomislil, sem si rekel nekaj prav tako preprostega, a bolečega: 'Kot sem se od takrat skoraj popolnoma spremenil tudi sam.'«
Ko se je po večletnem bivanju v tujini vrnil v domovino, je torej Dušan uvidel, da je od človeka, kakršen je bil na dan, ko je odšel, ostalo le malo, veliko pa je bilo novega. Ta uvid ga je razočaral in mu povzročil bolečino. Kako bi si lahko pri tem pomagal?
Bolečino razočaranja lahko človek najprej ublaži tako, da razočaranje sprejme, namesto da zanj krivi sebe ali druge. Pravzaprav, kot bi utegnil reči nemški filozof Friedrich Nietzsche, s tem sprejetjem potrdimo vse naše bivanje. Za to, da se je v nekem trenutku zgodilo razočaranje, je bila namreč potrebna cela večnost – torej sprejetje tega trenutka pomeni prepoznanje celotne zgodovine našega sveta, medtem ko bi zavrnitev tega trenutka pomenilo prezrtje te zgodovine.
Drugi način za ublažitev bolečine razočaranja je, da pustimo času, da naredi svoje, saj, kot pravi pregovor, čas celi rane.
Še en način, kako ublažiti bolečino razočaranja, je prijateljeva tolažba. Pravzaprav, ko občutimo bolečino, nagonsko iščemo sočloveka, ki bi nam pomagal nesti njeno breme. Samo pomagal nesti to breme in nič več. Ob občutju bolečine torej nagonsko iščemo sočloveka, ki bi nas potolažil. Tolažba namreč bolečino samo spremlja in je ne odpravlja, torej nam omogoča prav to – da nam nekdo pomaga nesti breme naše bolečine.
Lahko pa se, da bi ublažili bolečino razočaranja, tudi pogovorimo s strokovnjakom za duševno zdravje, na primer s psihologom, psihiatrom ali psihoterapevtom. Kaj pravzaprav lahko pričakujemo od takšnega pogovora?
Dokler bolečina razočaranja ne ovira našega vsakodnevnega delovanja, je to praviloma običajna človeška izkušnja in ne duševna motnja. V takšnem primeru nam strokovnjak za duševno zdravje skoraj gotovo ne bo predlagal zdravljenja z zdravili. Morda nam tudi psihoterapije ne bo predlagal. Morda nam bo samo pomagal narediti majhen korak, namreč od uvida, ki nas je razočaral in nam povzročil bolečino, do drugačnega uvida, ki to bolečino ublaži.
Seveda lahko ta korak naredimo tudi sami, brez strokovne pomoči. Tako kot naš Dušan, ki je povedal:
»Sredi razočaranja ob spoznanju, da sem se od takrat, ko sem se preselil v tujino, skoraj popolnoma spremenil, sem se začel spraševati, kdo pravzaprav sem. Seveda sem vse, kar sem izkusil, vse, v kar sem se spremenil, vsa svoja osebna zgodovina. Pravzaprav pa sem spomin na vso to zgodovino. Kot so pravzaprav spomin na vso svojo osebno zgodovino tudi moji prijatelji. Ko sem to spoznal, mi je nekoliko odleglo.«
Barbara Vogrinec Švigelj, filozofinja,
Mojca Zvezdana Dernovšek, psihiatrinja
Sobotna priloga, str. 31, Delo, leto 68/št. 264, 14. november 2026