Od narcisizma do vojne
sobota, 01. junij 2024
Prvi junij je svetovni dan zavedanja narcistične zlorabe. Narcistične zlorabe imajo globoke posledice tako na osebni kot na družbeni ravni.
Ameriški psihiater Claude Robert Cloninger v članku iz leta 2013 piše o novem pojmovanju zdrave osebnosti. Potrebo po tej novosti so nakazale takratne znanstvene raziskave na področju dobrega počutja, v katerih so ugotovili, da se v naši, tako imenovani zahodni sodobni družbi najbolje počutijo ljudje, pri katerih so bolje razviti ne le samousmerjanje (ang. self-directedness) in sodelovanje, ampak tudi samopreseganje (ang. self-transcendence). Da bi se lahko lažje prilagajali izzivom za preživetje človeštva – ki so se spremenili in bi jih lahko povzeli z besedami, da svet ni več neomejen vir, ki ga lahko neomejeno uporabljamo –, moramo imeti bolje razvito tudi posebno značajsko lastnost, samopreseganje. Povedano drugače, zdrava osebnost poleg močnih značajskih lastnosti samousmerjanja in sodelovanja, zahteva tudi močno samopreseganje.
Tako, kot po starem, sta torej tudi po novem pri zdravi osebnosti bolje razvita samousmerjanje – kar natančneje pomeni, da je zelo samozavestna, iznajdljiva, odločna in odgovorna – in sodelovanje – se pravi, da je zelo strpna, uslužna in prizanesljiva. Toda za razliko od prej ima zdaj zdrava osebnost tudi močno samopreseganje. Da po starem zdrava osebnost tega nima oziroma je pri njej to slabše razvito – gre za to, da skrbi predvsem za svoje lastne potrebe in potrebe ljudi, ki so ji blizu ali imajo podobne potrebe, pa tudi, da se pogosto bolj drži ustaljenih pravil v družbenih okoljih svojega delovanja, je bolj materialistična in praktična. Da je zdaj pri zdravi osebnosti bolje razvito tudi samopreseganje – gre za to, da ne skrbi le za svoje potrebe in potrebe ljudi, ki so ji blizu ali s podobnimi potrebami, ampak tudi za potrebe vseh drugih ljudi, skupnosti, pa tudi vseh drugih živih bitij in vsega naravnega okolja, ki si ga z njimi delimo. Poleg tega to pomeni, da se pogosto ne drži ustaljenih pravil v družbenih okoljih, kjer deluje, je bolj duhovna in bolj premišljujoča.
Pa vendar gre v naši sodobni družbi bolj kot za porast zdrave osebnosti, ki ima tudi močno samopreseganje, za porast narcističnih potez in osebnostnega sloga ter narcistične osebnostne motnje, se pravi nezdrave osebnosti, ki bi jo človek, ki jo ima, izrazil v neskončnem govoru o lastni večvrednosti, ki bi ga lahko povzeli takole: Jaz sem najboljši, poseben, ne morem se motiti in drugi bi morali biti kot jaz. To pomeni, da je danes za našo družbo še vedno zelo značilno tudi nenehno osredotočanje na posameznika.
Terapevtska govorica onkraj psihoterapije
O današnjem nenehnem osredotočanju na posameznika med drugim priča preplavljenost družbenih omrežij z vsebinami, ki nas spodbujajo, da na primer postavimo meje, zadržimo prostor, zavrnemo strupenost v določenem razmerju in podobno. Ti mediji nas torej, kot v svojem nedavnem članku opozori ameriška psihologinja Catherine Aponte, kar naprej nagovarjajo v terapevtskem jeziku, s čimer nas spodbujajo k uporabi tega jezika v vsakdanjih medčloveških odnosih. Toda za kaj pri terapevtski govorici onkraj psihoterapije, h kateri nas spodbujajo družbena omrežja, pravzaprav gre?
Vzemimo nekaj primerov iz vsakdanjega partnerskega življenja.
Prvi primer: Partnerju, ki nas ne posluša, ko mu nekaj govorimo, zabrusimo: Kako si zaverovan vase! Ta odnos je zame tako strupen.
Drugi primer: Partnerju, ki porabi preveč denarja za svoje stvari, rečemo: Kako si narcističen!
Tretji primer: Partnerju, ki je delil z drugimi naše slike, ki nam niso bile všeč, rečemo, da je s tem kršil naše meje.
Za kaj pravzaprav gre, ko na primer partnerju, ki ne posluša, kar mu govorimo, rečemo, da je zaverovan vase? Takrat v resnici podamo naš osebni pogled na njegovo dejanje. V resnici torej ne gre za nič objektivnega, ampak za subjektivno označevanje partnerjevega dejanja kot nečesa patološkega, nečesa, kar je znak duševne motnje. Tako pa gre za uporabo terapevtskega jezika kot orožja.
Največja človeška neumnost
Za konec ne bomo izgubljali besed. Naj rečemo samo, da ko nas bodo družbena omrežja spet nagovorila v terapevtskem jeziku, pomislimo, da nas tako tudi spodbujajo k uporabi te govorice kot orožja v vsakdanjih medčloveških odnosih, in na to, da je največja človeška neumnost prav vojna – takšna ali drugačna.●
Dr. Barbara Vogrinec Švigelj, filozofinja, Inštitut Karakter, inštitut za osebnostne motnje in oblikovanje osebnosti, in dr. Mojca Zvezdana Dernovšek, dr. medicine, specialistka psihiatrije, Zdravstveni dom Sevnica, Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani
Sobotna priloga, str. 23, Delo, leto 66/št. 125, 1. junij 2024