Psihopatska podoba politike
petek, 03. november 2017
V Sloveniji ne gre le za posamezne etične odklone, napake in pokvarjenost vplivnih posameznikov, ampak za bolezen političnega sistema in gospodarstva.
Mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine
Že pred časom je ustavni pravnik Miro Cerar zapisal, da je slovenska družba hudo zbolela. Tri leta pozneje zdravnik in pisatelj Alojz Ihan ugotavlja, da je njena patologija inoperabilna. Ne gre le za posamezne etične odklone, napake in pokvarjenost vplivnih posameznikov, ampak za bolezen političnega sistema in gospodarstva. Kot razkrivajo podatki, so se v državi v zadnjih dveh desetletjih nebrzdano razširili nesprejemljivi pojavi političnih in gospodarskih prevar, narcistične obsedenosti z lastno vrednostjo in veljavo, patološkega laganja, arogance, brezsramnega izkoriščanja, pomanjkanja sočutja in občutkov krivde ter individualne in družbene neodgovornosti, kar že kaže na epidemijo psihopatije.
Največjo skrb zbujajo slabo vodenje in upravljanje države, sistemska korupcija ter trpinčenje (mobing) na delovnem mestu. Posameznike s psihopatskimi tendencami na vodstvenih političnih in menedžerskih položajih najdemo vsaj petkrat pogosteje kot v splošni populaciji. Takšni ljudje bodo poskušali uspevati na račun drugih. So nasilnejši od navadnih državljanov in pri tem ne čutijo obžalovanja in krivde.
Tipične obsedenosti z lastno vrednostjo in veljavo, patološkega laganja, arogance, brezsramnega izkoriščanja, pomanjkanja sočutja in občutkov krivde ter individualne in družbene neodgovornosti, kar že kaže na epidemijo psihopatije.
Brezobzirna volja po preseganju drugih
Za razumevanje neodgovornega, pogosto psihopatskega delovanja slovenske politike in gospodarsko-političnih klik je pomembno razumevanje tranzicijskega povzpetništva. Z osamosvojitvijo se je zgodil dramatičen preobrat distribucije moči, denarja in sredstev. V tranzicijskem času je večina na kapitalizem neprilagojenih Slovencev pridno delala, manjšina pa se je učila neoliberalnega kapitalizma in je predvsem zavajala. Rezultat takšnega usposabljanja je nov tip slovenskega politika in menedžerja, katerega lastnosti lahko uvrstimo med simptome psihopatije. Med njimi najdemo povsem povprečne posameznike, ki so izkoristili položaj in se hitro znašli v novih razmerah, drugi pa so bili na plenjenje naravnani že ob osamosvojitvi. Raziskovalci, kot so na primer Adler, Gebsattel, Kretsschmer in drugi, so pri takšnih posameznikih nekoč opisovali občutke manjvrednosti, ki zaradi nebrzdane želje po preseganju drugih sprožijo dejavnosti, ki naj bi njihovo povprečnost prekrile. Takšni ljudje so nadpovprečno zavistni in se skušajo povzpeti nad druge z manipulacijo in intrigami. Privlačijo jih razmere, v katerih se lahko uveljavljajo s svojo površinsko očarljivostjo, kjer lahko manipulirajo in sebe postavljajo v prvi plan. Povzpetnike privlačijo denar, status in/ali moč, česar ne primanjkuje na vodstvenih položajih v finančnem, gospodarskem in političnem sektorju; tudi v cerkvenih institucijah.
Težava nastane, ko se na vrhu zgostijo posamezniki, ki sami sebe postavljajo v središče sveta, in pričnejo zlorabljati svoj položaj in poznanstva. Verjamejo, da jim pridobljena moč dovoljuje, da dosežejo vse, kar želijo. Koristoljubno izrabljajo svoj položaj in nezakonito bogatijo. Odgovornost za to vztrajno zavračajo, tudi kadar je očitna. Zdi se, da so obsedeni z lastno vrednostjo in veljavo. So tudi nadpovprečno grabežljivi in pohlepni. Oblast jim daje pravico do plenjenja skupnega premoženja oziroma lastnine drugih. V ta namen ravnajo po svojih pravilih oziroma zahrbtno sprejemajo zakone, ki so pisani na kožo predvsem njim. Zato se lahko povsem legalno okoriščajo z državnim premoženjem, sredstvi delovnih organizacij in sodržavljanov. Pretvarjajo se, da naj bi jih v to silile tržne razmere. Takšne načine vedenja in upravljanja prenašajo navzdol po hierarhičnih lestvicah (»mentalna okužba«) in uporabljajo vsa sredstva, da jih ne bi razkrili in kaznovali.
V resnici ne gre toliko za probleme zadolževanja, oslabljene konkurenčnosti in šibke gospodarske rasti, ampak predvsem za psihopatsko obnašanje pohlepnih, brezbrižnih in manipulativnih elit.
Psihološke raziskave vzrokov za finančno krizo
Da bi razložili vzroke zanemarjanja družbene odgovornosti in krize, ki jo ta prinaša in ji ni videti kraja, so se raziskovalci na različnih koncih sveta lotili proučevanja do sedaj spregledanega slabega vodenja držav in gospodarstev. Kaj je razlog, da se toliko ljudi, zlasti na vodstvenih položajih v politiki, bančništvu in gospodarstvu, neetično vede in krši družbene norme? Možen odgovor se skriva v specifični osebnostni strukturi teh ljudi, ki se predvsem z lažmi, prevarami in manipuliranjem dokopljejo do vodstvenih položajev. Raziskave kažejo, da pri teh ljudeh ni opaziti fizioloških reakcij, povezanih s strahom, kot pri drugih ljudeh. Zdi se, da so celo ponosni na svojo sposobnost laganja in manipuliranja. V psihiatriji so takšne osebnosti označili kot psihopatske, disocialne, sociopatske ali antisocialne. Raziskave, ki so jih v zadnjem desetletju v svetu opravili raziskovalci kot na primer Babiak in Hare v ZDA in Kanadi ter Boddy, Board in Fritzon v Veliki Britaniji in Avstraliji, so psihopatijo in slabo vodenje med finančnimi in gospodarskimi elitami neposredno povezale z globalno finančno krizo. Danes je veliko ljudi egocentričnih, čustveno hladnih, neempatičnih, površnih v odnosih in se tudi antisocialno vedejo. Ta pohlep po materialnih dobrinah in privilegijih ter doživljajska otopelost množic pomembno vpliva na poglabljanje krize. Vendar Kanadčan Robert D. Hare, ki je eden največjih raziskovalcev psihopatije in avtor klinične ocenjevalne lestvice psihopatij (PCL-R), pojasnjuje, da o psihopatiji ne moremo sklepati le na podlagi posameznih značilnosti. Psihopatija je seštevek enaindvajsetih lastnosti, ki jih je razdelil v lastnosti osebnosti in lastnosti socialno deviantnega življenjskega sloga. Kot na primer površinska očarljivost in nastopaštvo; laganje, zavajanje, goljufanje in manipulativnost; pomanjkanje sočutja, empatije, občutkov krivde; izkoriščanje, okoriščanje in različne neodgovornosti (tudi tvegano spolno vedenje); težave z nadzorom antisocialnega vedenja; nesposobnost načrtovanja realističnih in dolgoročnih ciljev; nezmožnost prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja ipd. Veljavna merila za merjenje psihopatije so bila preizkušena na različnih populacijskih skupinah. Ugotovitve raziskav so osupnile svet. Ni večjih značajskih razlik med serijskimi psihopatskimi morilci, ki uničujejo posameznike in njihove družine, ter psihopati v politiki, bančništvu in ekonomiji, ki lahko uničijo podjetja, gospodarstvo in ves svet. Psihopatija je, žal, tudi gonilna sila sedanje finančne krize.
Krinka duševnega zdravja
Psiholog Babiak in psihiater Hare sta v knjigi Kače v obleki: ko gredo psihopati v službo razložila, kako psihopati z manipulacijami napredujejo na hierarhičnih lestvicah, delujejo na svojih delovnih mestih ter kakšen destruktiven vpliv imajo na sodelavce in organizacije. Poudarila sta komaj opazne, vendar ključne razlike med pristnimi voditeljskimi sposobnostmi in psihopatskimi lastnostmi. Uspešni voditelji in menedžerji s psihopatsko osebnostno strukturo so posamezniki, ki osebnostno in vedenjsko ustrezajo profilu psihopatov, vendar jim te lastnosti uspeva nadzorovati, da ne prihajajo navzkriž z družbo. Psiholog Dutton v knjigi Modrosti psihopatije ugotavlja, da večine psihopatske populacije sploh ne najdemo na družbenem dnu ali v zaporih. Veliko jih je na ključnih vodstvenih položajih v politiki, gospodarstvu, vojski, cerkvi in drugih centrih moči. Imajo nadpovprečne sposobnosti zmanipulirati različne družbene sisteme in pri tem zlorabljajo moralo, etiko, zakonodajo in demokracijo. Zdravnik Hervey Cleckley je leta 1941 v pionirskem delu Krinka duševnega zdravja razvil temeljit opis značilnosti psihopatskih osebnostnih motenj, v ospredju katerih so egocentričnost, pomanjkanje sočutja, občutkov krivde in empatije ter vedenje, katerega glavni cilj je pridobiti osebno korist, materialne ugodnosti in moč oziroma nadzor nad drugimi. Poznejši raziskovalci so omenjali tudi pozitivne lastnosti oseb s takšnimi motnjami, kot so samozavest, pogum, optimizem, osredotočenost na uspeh. Imajo zelo izraženo potrebo po vznemirjenju. Zato izbirajo aktivnosti in situacije, ki so tvegane in nevarne ter pogosto v nasprotju s pravili, kar jih posebej vzburja. Prepričani so o svojih sposobnostih, ki jim omogočajo doseganje ciljev. So polni premetenih zvijač, ki kratkoročno prispevajo k doseganju političnih in poslovnih uspehov. Torej imajo številne lastnosti, ki jih politična in gospodarska ureditev nagrajujeta. Zato Dutton zagovarja idejo, da vsaka kapitalistična družba potrebuje približno 10 odstotkov psihopatov, a jih mora nadzorovati, da svoje lastnosti in vedenje izražajo v sprejemljivih okvirih. Motnjo jim uspe skrivati za visokim družbenoekonomskim statusom, socialnimi spretnostmi ter manipulativnostjo. Boddy in sodelavci menijo, da je delež takšnih ljudi med menedžerji znatno večji kot v splošni populaciji. Prve psihometrične raziskave Paula Babiaka in sodelavcev so pokazale, da so psihopatske lastnosti med vodstvenimi delavci vsaj petkrat pogostejše kot med splošno populacijo.
Psihopati so si oblast in moč pridobili z laganjem, izigravanjem demokracije in domnevnim prizadevanjem za skupno dobro.
Ko pokažejo pravi obraz
Psihopati znajo biti nadvse družabni, se prikupiti drugim in uveljaviti s prevarami in z lažmi. Vendar jih razkrijejo destruktivni odnosi in dejanja, v katerih prepoznavamo njihovo egocentričnost, zavist, narejenost, površnost, čustveno plitkost, arogantnost in sleparstvo. Pri tem se ne menijo za stiske okolice, ki jih povzročajo z zvitim in brezobzirnim povzpetništvom. Postavljajo se v središče sveta in se doživljajo kot najpomembnejše. So kakor roboti, ki ne morejo razumeti doživljanja in notranjega življenja drugih. So čustveno plitki in nezreli. Predvsem jim manjka empatije, so nesposobni vživeti se v druge ljudi. Hare govori o »nezmožnosti drugemu zlesti pod kožo«. Ljudi doživljajo kot objekte, ki so namenjeni njihovemu zadovoljstvu in uveljavljanju. Na primer, ljubezen enačijo s spolnim vzburjenjem, srečo s slavo, oblastjo ali denarjem ipd. Brezčutno in sprevrženo radi izkoriščajo zlasti ranljivejše posameznike in skupine. Svet okoli sebe razumejo kot zverinjak, v katerem poteka boj za preživetje. Vse pod geslom: »Kdor ne bo zmagovalec, bo žrtev.« Poskušajo vse mogoče, da se prerinejo v ospredje. Veliko časa vlagajo v pridobivanje somišljenikov in zaveznikov. Pri tem uporabljajo spletke, diskreditacije, prefinjene manipulacije, ustrahovanje, izsiljevanje in druge metode psihičnega nasilja. Ob tem so popolnoma brez občutka krivde. V zanje ugodnih razmerah se povzpnejo visoko na družbenih lestvicah in se polastijo vzvodov upravljanja. Ko enkrat dobijo, kar so želeli, »ne zmorejo« več razumeti potreb drugih. Ker imajo pretirano potrebo po vznemirjenju, radi tvegajo. Zato se odločajo hipoma, ne na podlagi dokazov, ne po trezni presoji, ampak na podlagi osebnih interesov ali ideologije strankarske pripadnosti. Na primer, sprožajo premalo premišljene spremembe politične in gospodarske ureditve ali nepotrebne reorganizacije in prestrukturiranje delovnega okolja. Za seboj puščajo nepredstavljive izgube in opustošenje. Prikazujejo se kot varuhi človekovih pravic, vendar o neposredni demokraciji neradi razpravljajo. Ko so enkrat izvoljeni ali imenovani, jih ne zavezujejo več dolžnosti, obljube ali temeljne pravice drugih.
Brez sramu, obžalovanja in krivde
Tajkuni so prototip psihopatske podobe slovenske politike in gospodarstva. Njihovega uspeha ni mogoče pojasniti s poštenim delom in z vlaganjem v razvoj družbe oziroma podjetništvo. S političnimi zvezami in poznanstvi so v letih tranzicije prišli na položaje. Z zvezami in poznanstvi so dobili bančna posojila, s katerimi so pokupili certifikate in prej načrtno izčrpana in razvrednotena podjetja. Nekateri so že pred krizo izigrali delniške trge, pokradli veliko družbene lastnine, okradli svoja podjetja in premoženje prenesli v davčne oaze. Svoje sleparstvo in manipulativnost so vseskozi zanikali. Za položaj, v katerem so se znašli v času krize, obtožujejo globalni trg, banke, celo javni sektor in medije. Še danes so prepričani, da niso krivi za propad podjetij, delnic, izgubo služb, prihrankov in družbeno obubožanje. Ameriški psihiater in pionir kognitivne terapije Aaron T. Beck meni, da so za takšne psihopate značilne specifične motnje kognitivnega procesiranja, ki se kažejo tudi kot pogoste napake v predvidevanju in načrtovanju, saj je to vedno egocentrično. Če jim ne uspe, neuspeh pripišejo zaroti proti njim. Hitro se odzovejo na kritiko svojega dela. Pogosto imajo težave z nadziranjem svojega vedenja. Njihova frustracijska toleranca je nizka. Zato se lahko na provokacije odzovejo z nesorazmernim sumničenjem, grožnjami ali nasiljem. Razlog za pomanjkanje občutkov krivde je v njihovih napačnih presojah čustvene in socialne resničnosti, saj imajo težave z vživljanjem v druge ljudi.
Med slovenskimi politiki in tajkuni je tudi veliko posameznikov, ki so bolestno obsedeni z lastno vrednostjo in svojo veljavo postavljajo v središče sveta. Hkrati, ko lažno oziroma olepšano prikazujejo svoje sposobnosti, so pogosto bolestno zavistni, pohlepni in grabežljivi. Radi si prilaščajo in izkoriščajo delovne rezultate drugih. So le vrh ledene gore epidemije kraj intelektualne lastnine in kršenja etičnih in moralnih standardov v Sloveniji. Psihopati se ravnajo po »svojih« zakonih, ki so nad drugimi, in drugi naj bi se ravnali po njih. Njihovo temeljno pravilo je: »Poskrbi zase, ne glede na druge.« Parazitiranje na rezultatih dela drugih jim pomeni nekaj, kar jim bo omogočilo lepše in boljše življenje. Spomnimo se na ponarejevalce, plagiatorje in druge podobne kršitelje med slovenskimi poslanci, ki naj bi bili ljudem za zgled.
Zakaj psihopati uspevajo
Privlačijo jih oblast in vplivni poklici, pri katerih so potrebne hladnokrvne odločitve, brez čustvenih dodatkov, in kjer so nagrade v obliki moči, slave ali denarja visoke. Med poglavitne skupne lastnosti, ki jih Dutton pripiše psihopatom z dna in psihopatom na vrhu družbenih lestvic, so pretirana očarljivost, pretkanost, samozavest, zunanji ego in odpornost proti občutku krivde. Toda to so prav tiste lastnosti, ki nas prestrašijo pri množičnih morilcih. Psihopati so mojstri hinavščine in izigravanja obljub, določil ali zakonov. Pri tem manipulirajo s partnerji, sodelavci, strankami, volivci in celotno družbo. Da bi presegli druge, jim povzročajo krivice, netijo in podpihujejo ozračje nezadovoljstva po načelu »deli in vladaj«. So profesionalni obrekljivci in spletkarji. V ozadju je egoizem, ki uporablja manipulacije, ker se ne more uveljaviti s sposobnostjo. V neoliberalnem kapitalizmu, ki ne priznava družbene odgovornosti, so prav nekatere psihopatske lastnosti nadvse zaželene. Na lestvici »oblastniških« poklicev, kjer je zaposlenih največ psihopatov, so povsem na vrhu politiki, sledijo direktorji in predsedniki uprav, menedžerji ter advokati. Pri opravljanju teh poklicev se pogosto pričakuje govorjenje polresnic, zavajanje ali sleparjenje, vse za doseganje koristi in dobička.
Pri osebah, ki se antisocialno vedejo, je vzrok značajske in osebnostne neuravnovešenosti lahko spremenjena možganska kemija oziroma strukturna in funkcionalna prizadetost delov možganov. Njihove motnje se kažejo v neprilagojenosti družbenim normam, neupoštevanju zakonov in ponavljanju nemoralnih, neetičnih in tudi kaznivih dejanj. Pri tem so nagnjeni k opravičevanju sebe ter grajanju drugih. Krivde naj ne bi čutili niti pri najhujših storjenih kriminalnih dejanjih, kot so umori, posilstva, trpinčenje drugih ali korupcija. Prav tako naj bi bili nesposobni spreminjati se na podlagi informacij, kritike in kazni. Raziskovalci ločijo med »neuspešnimi« psihopati, ki zaradi dejanskih možganskih okvar lahko postanejo tudi serijski morilci, ter »uspešnimi« psihopati, ki svojim lastnostim navkljub upravljajo banke, podjetja, celo državo. S skeniranjem možganov so pri nekaterih psihopatih odkrili spremenjene dele limbičnega sistema, posebej amigdaloidnega jedra, ki je odgovorno za čustvene reakcije, učenje in spomin. Sistem je odgovoren tudi za izločanje endorfinov oziroma endogenih opiatov. Ta podskupina psihopatov ima manj sive substance v predelih, odgovornih za razumevanje čustev. Zato težje prepoznavajo znake strahu, žalosti in drugih čustev ter brez občutka krivde in kesanja počnejo sprevržena dejanja. Skupina raziskovalcev z Erasmus University v Rotterdamu že napoveduje, da bo skeniranje možganov z magnetno resonanco (MRI) pri zaposlovanju novih uslužbencev v prihodnosti lahko postalo povsem vsakdanje, še posebej, če bo šlo za direktorje in druge osebe na odgovornih položajih. Skeniranje bi lahko dolge intervjuje, kot je na primer PCL-R, nadomestilo že v petih letih.
Kdo je odgovoren
Ne glede na dokaze o biološki pogojenosti dela psihopatije so ključni dinamični vidiki osebnosti ter njihova interakcija z okoljem. Zato smo za krizo moralno-etičnih, političnih, gospodarskih in pravnih vrednot odgovorni vsi državljani, ne le psihopatski člani elit. Krivi smo, ker smo toliko časa tolerirali korupcijo, neetično vedenje in nedelovanje pravne države. Za finančne posledice so krivi ljudje na visokih položajih, ki so izgubili stik z realnostjo in imajo preveliko moč. Posamezniki so zunaj družbeno sprejemljivih in dogovorjenih načinov prišli do privilegijev ali nezasluženega premoženja. Cerar govori o »ožji skupini ljudi«, ki z negativnim zgledom usmerja našo družbo ter ji večina pripisuje veliko družbeno moč in se je zato boji. Ponerološko gledano (»ponerologija« je nauk o izvoru in prenosu hudobije oziroma zla) je za sedanjo krizo in tudi večino negativnih dogodkov odgovorna peščica posameznikov, ki se postavljajo nad človekom, zakonom in državo. Andrew M. Lobaczewski je v knjigi Politična ponerologija že pred leti takšne pojave opisal kot vladavino posameznikov s psihičnimi motnjami, ki zavzemajo vladajoče položaje v družbi in politiki. Kot vse človeške motnje je psihopatija rezultat kombinacije bioloških/genetskih in okoljskih dejavnikov, ni le osebnostna, vedenjska in moralna motnja, ampak je tudi družbeni rak, ki povzroča finančne, socialne in druge razlike med ljudmi.
Psihopatija v svojem najširšem obsegu tudi ne sodi med psihiatrične bolezni. Zato o zdravljenju v ožjem psihiatričnem smislu ne moremo govoriti.
Preprečevanje in zdravljenje
Ali v Sloveniji sploh sistematično skrbimo za svoje pravice, dolžnosti in duševno zdravje? Ne! Zato je državo v primežu neoliberalnega kapitalizma zajela epidemija psihopatije. Njeno obvladovanje je težko. Psihopatijo uvrščamo med socialne bolezni. Te so zelo razširjene oziroma se potencialno lahko hitro razširijo; na njihov začetek ali potek precej vplivajo politične, gospodarske in druge družbene razmere; slabijo družbeni imunski sistem; povzročajo velike neposredne ali posredne stroške; ter so preprečljive z ustreznim ukrepanjem v družbenem okolju. Socialna medicina se je v zgodovini že pojavila kot radikalna kritika družbenih razmer ter zdravstvenih in drugih posledic kapitalizma in je podpirala zahteve po spremembi družbene ureditve. Krepi se stališče, da je tiste negativne pojave, ki jih ni moč ozdraviti, treba preprečevati. Pri tem ni treba, da bi vse ljudi na višjih položajih opremili z medicinskimi diagnozami, ker vsi nimajo psihopatske osebnostne strukture in jih ne moremo enačiti s psihopati, čeprav jih je ulica neselektivno nagovorila kot »lopove«. Zato psihopatija v svojem najširšem obsegu tudi ne sodi med psihiatrične bolezni. Zato o zdravljenju v ožjem psihiatričnem smislu ne moremo govoriti. Te motnje imajo svoje biološke, psihološke, socialne, ekonomske in politične vzroke. Nikakor niso le odraz šibkega moralnega značaja posameznikov. Pomenijo eno večjih in vse bolj opredeljivih bremen, ki nas trenutno tarejo. Ker psihopatijo danes lahko tudi merimo, bi to kazalo uporabiti pri izbiri kandidatov za ključne položaje v državi. Dobro bi bilo vzpostaviti mehanizme, ki bodo psihopatom preprečevali vstop v politiko ter na višje gospodarske in družbene položaje. Psihopatija v slovenski družbi se bo zmanjšala, ko bo prepoznana in bo večina državljanov vplivnim ljudem s psihopatskimi tendencami odtegnila podporo. Volitve niso edina priložnost. Stroka bi že sedaj lahko multidisciplinarno ukrepala, a se ji to ne omogoča. Pomembno je, da epidemijo najprej razkrijemo kot psihopatijo in pokažemo, da v resnici ne gre toliko za probleme zadolževanja, oslabljene konkurenčnosti in šibke gospodarske rasti, ampak predvsem za psihopatsko obnašanje pohlepnih, brezbrižnih in manipulativnih elit, ki so se obrnile proti svojemu narodu. Psihopati so si oblast in moč pridobili z laganjem, izigravanjem demokracije in domnevnim prizadevanjem za skupno dobro. S tem, ko bomo pojav ustrezno imenovali, preprečevali in zdravili ter bili pripravljeni v dobro Slovenije zastaviti osebno udobje in varnost, mu bomo to moč odvzeli. Tudi v ta namen potrebujemo sposobnejše ter moralno bolj zdrave voditelje in ureditev, kar na dolgi rok obeta nova slovenska pomlad.
Avtor: Mag. Dušan Nolimal, dr. med., specialist socialne medicine, Inštitut za
varovanje zdravja
Vir: Mladina št. 13, 29. 3. 2013
Prispevek je last avtorja in Mladine.